novice aktivnosti fotogalerija gradiva povezave kontakt RSS kanali
Krajevna skupnost Šoštanj je organizacijska enota lokalne samouprave pod okriljem občine Šoštanj ter pokriva področje mesta Šoštanj z bližnjo okolico ter obmestni naselji Metleče in Družmirje. Poleg zastopanja interesov prebivalcev Krajevna skupnost Šoštanj organizira različne prireditve, upravlja otroško igrišče TRESIMIRJEV PARK in grad Šoštanj - PUSTI GRAD ter skrbi za promocijo mestnih znamenitosti.  
MESTO ŠOŠTANJ
PREDSTAVITEV KS
TRESIMIRJEV PARK
ZNAMENITOSTI
DRUGI O NAS
OPRAVLJENO DELO
Iskanje
 
Vreme

Domov > ZNAMENITOSTI

Trg bratov Mravljak predstavlja trško jedro, iz katerega se je razvil današnji Šoštanj. Ime je dobil po drugi svetovni vojni, po narodnih herojih iz družine Mravljak. Nekdaj so živeli v njem tržani, meščani, trgovci, rokodelci, njihovi vajenci in podložniki šoštanjske gosposke. Trške pravice in trgovski privilegiji so v srednjem veku omogočili dober gospodarski razvoj. Na zgornjem delu trga je v portalu hiše grb družine Schratenbach, ki naj bi bil nekoč vzidan na vhodu skozi grajsko obzidje trške graščine (Amtshaus). Ker je reka Paka večkrat poplavljala, se trg ni nikoli širil na nasprotni, močvirnati breg. Kip Marije Rožnovenske je postavila družina Vošnjak konec 19. stoletja, da bi Šoštanjčane varovala pred povodnimi. Ker so bile trške hiše lesene, jih je večkrat prizadel požar. V 19. stol. je cesar Jožef  I. prepovedal gradnjo lesenih stavb, takrat je z novimi stavbami dobil trg današnjo podobo. Vila v zgornjem delu trga je ena prvih vil v Šoštanju, zgradil jo je Hans Vošnjak.


Stari magistrat
ali mestno hišo krasijo neorenesančna fasada, portal s trikotnim čelom in zanimivo nadstrešje. Na vrhu strehe je stolpič z zvonom, s katerim so v 17. stol. opominjali odrasle in otroke na jutranjo in večerno molitev. Mestna hiša je služila različnim dejavnostim: sredi 14. stoletja je bil v njej magistrat s trškim sodnikom, v 17. stoletju špital in Inštitut za uboge župljane, od leta 1911 do začetka petdesetih let prejšnjega stoletja sedež Občine Šoštanj mesto, danes je Dom upokojencev Šoštanj.


Mestna galerija ima urejen razstavni prostor, v katerem so razstave domačih in gostujočih umetnikov. V galeriji se odvijajo tudi manjše prireditve različnih kulturno-umetniških področij.


Grad Šoštanj je najstarejši izmed treh šoštanjskih gradov. Vzdevek Pusti grad je nastal med domačini v času, ko je bil grad že v razvalinah - opustel. V 12. stoletju je v gradu bivala rodbina vitezov Šoštanjskih, med 13. in 15. stoletjem so se menjavale različne družine: šoštanjski grofi, Vovbrški in Žovneški grofi. Slednji so imeli v rokah posest vse do izumrtja Celjskih grofov sredi 15. stoletja. Grad je bil v 15. stoletju razdejan, ohranil se je obrambni stolp (bergfrid), ki sodi med redke, delno do prvotne višine ohranjene obrambne romanske stolpe na Slovenskem. Do gradu vodi pešpot s Trga bratov Mravljak, po kateri osvojite grad v 20 minutah hoje.


Graščina Turn je sprva služila za shrambo zalog gosposke, ki je živela v trški graščini (Amtsthaus) nižje proti trgu. Ob požaru v trgu leta 1734 je trška graščina pogorela in takrat se je sedež gosposke preselil na višje ležeče mesto. Nekdanjo shrambo so preuredili in dozidali v plemiško prebivališče. Ker so bili tedanji graščaki Thurni, se je preurejena stavba poimenovala po njih v graščino Turn. V 19. stoletju so v njej živeli plemenitaši različnih rodbin. V začetku 20. stoletja je bil v njej hotel, kasneje stanovanja delavcev usnjarne.

 

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata je kot grajska kapela stala že v 11. stoletju, današnjo podobo je dobila v 18. stoletju. Zvonik s piramidasto streho je t. i. »koroški zvonik«, ki so jih izdelovali v času med 11. in 13. stoletjem, šoštanjska cerkev ga je dobila v 16. stoletju. Stranska oltarja sta bila prenesena iz cerkve sv. Mihaela, ki je stala v nekdanji vasi Družmirje. V prezbiteriju so freske iz 14. stoletja, ki so posebnost tudi v slovenskem prostoru. Odlikuje jih visoka starost, posebna tehnika izdelave in simbolna razvrstitev poslikav.


Muzej usnjarstva stoji na mestu stavb nekdanje Tovarne usnja Šoštanj, katere dvestoletno tradicijo je v 18. stoletju začela družina Vošnjak. Razmah usnjarske obrti se je dogodil konec 19. stoletja, ko je dejavnost iz male obrti prerasla v veleindustrijo. Vošnjakova tovarna usnja je bila vodilna na Balkanu in največja tovrstna tovarna v avstro-ogrski monarhiji. Imeli so kakovostno blagovno znamko, sloveli so po proizvodnji usnja likanec, ki so ga evropske nacionalne vojske uporabljale za konjsko opremo in tudi posebej za luksuzno opremo. Tovarna je imela svojo elektrarno na parni pogon ter svoj industrijski tir od železniške postaje Šoštanj. V muzeju je predstavljena zgodovina usnjarstva v Šoštanju in Sloveniji.


Spominski park pred osnovno šolo je postavljen v spomin pomembnim Šoštanjčanom. Peter Musi je služboval v Šoštanju kot učitelj. Z literarnimi deli je sooblikoval razvoj slovenskega šolstva, uvedel je eno prvih šolskih hranilnic v avstro-ogrski monarhiji. Josip Vošnjak je bil zdravnik, politik, rodoljub in leposlovec. V političnem delovanju in svojih pisnih delih se je kot državni poslanec in član kranjskega deželnega zbora zavzemal za pravice slovenskega naroda. Mihael Vošnjak je bil poslanec štajerskega deželnega zbora in kasneje dunajskega parlamenta. Ustanovil je posojilnico v Celju, bil je med pobudniki ustanovitve Zveze slovenskih posojilnic, ustanovil je prvo glasilo denarnih zavodov. Franc Hribernik je služboval v Šoštanju kot ravnatelj meščanske šole. Bil je zbiratelj zgodovinskega in ljudskega gradiva, popisal je zgodovino Šoštanja in jo predstavil v treh zvezkih. Ivan Napotnik je bil kipar, ki je po akademiji v Ljubljani in kiparski specialki na Dunaju večinoma ustvarjal v rodni vasi Zavodnje nad Šoštanjem. Umetniško vrednost njegovih mojstrovin si lahko ogledate v kiparski zbirki v Mayerjevi vili. Biba Röck je bil aktiven rodoljub predvojnega obdobja, organizator različnih revolucionarnih akcij, v katerih se je zavzemal za pravice slovenskega naroda. Zaradi izdaje je bil odkrit že v prvem letu vojne, umrl je kot talec v mariborskem zaporu. Karel Destovnik-Kajuh je poznan kot borec in pesnik v času 2. svetovne vojne. Deloval je v kulturniški skupini XIV. divizije, njegova prva pesniška zbirka je izšla sredi zasneženih notranjskih gozdov. Padel je nedaleč od domačega praga, pri Žlebnikovi domačiji v vasi Šentvid nad Zavodnjami.


Vila Široko je bila dom Malvine in Herberta Vošnjaka iz premožne usnjarske družine Vošnjakov. V njej pa sta živela le kratek čas, saj jih je po petih letih bivanja iz nje pregnala vihra vojnega časa v letu 1944. Hiša je bila za takratni čas lepo opremljena, veliko se je ohranilo do današnjih dni. V pročelju nad prehodom čez dvoriščni zid je še danes vzidan poznogotski relief sv. Florijana iz Nunske ulice v Ljubljani. Stavbo krasijo okenske obrobe, ob enem izmed oken sta še vidni inicialki M in H, ki sta začetnici imen lastnikov Malvine in Herberta. V vili je restavracija.


Trška pot
je krožna planinska pot, ki je speljana po mejah šoštanjskega pomirja (mestnega ozemlja). V srednjem veku je predstavljala mejo, do katere je segla oblast trga Šoštanj, kasneje tudi mesta Šoštanj. Za gospodarski razvoj trga je bila izredno pomembna, saj je označevala območje, na katerem so veljale trške oz. mestne pravice. Vse do leta 1848 je bila navada, da so vsakih sedem let trško mejo obhodili s povorko, v kateri je bil trški sodnik, zastavonoša, tržani ter spremljevalci z bobni in trobentami. Pot je označena s planinskimi markacijami, za hojo po celotni poti boste potrebovali štiri ure.


Gorice so poznane po skakalnici Munti, ki je postavljena v grapi na zahodnem pobočju. Skakalnico so postavili na pobudo Rika Železnika v času po 2. svetovni vojni, tekme ljubiteljev smučarskih skokov so se ohranile vse do danes. Del Goric v smeri proti Muntiju se imenuje Gavgec. To je bilo mesto, kjer so nekoč stale »gavge« - vislice, na katerih so v 16. in 17. stoletju obešali obsojence. Na vrhu sta postavljena križ in spomenik žrtvam povojnih pobojev, ki so se tod vršili po drugi svetovni vojni.


Plamenica je spomenik prvega partizanskega napada na Šoštanj 8. oktobra leta 1941. Z napadom so partizani presenetili Nemce, mesto je bilo za kratek čas osvobojeno. Že čez dva dni je bil napad maščevan - Nemci so v Šoštanj pripeljali deset jetnikov iz mariborskega zapora in jih javno ustrelili. Spomenik stoji na mestu Strojnikove žage, ki so jo ob napadu partizani požgali, lastnik je bil namreč župan, imenovan s strani Nemcev. 


Družmirsko jezero je nastalo z ugrezanjem tal nad rudarskimi rovi Premogovnika Velenje. Prve ugreznine z jezerci, »tajhti«, so se pojavile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.  Jezero je najmlajše od treh ugrezninskih jezer v Šaleški dolini in z globino več kot 80 metrov najgloblje jezero v Sloveniji. Na območju jezera je stala vas Družmirje, po kateri je jezero tudi dobilo ime. V neposredni bližini je Falkov klošter, arheološko najdišče z najdbami lončevine iz pozne antike.


Tresimirjev park je prijetno igrišče za otroke, saj ponuja bogat izbor raznovrstnih otroških igral. Otroško igrišče je poimenovano po šoštanjskem liku knezu Tresimirju, ki naj bi se tod naselil s prvimi staroslovenskimi priseljenci.

 

Termoelektrarna Šoštanj proizvaja električno energijo iz lignita Premogovnika Velenje že vse od leta 1956. S skupno močjo 779 MW proizvede povprečno eno tretjino vse električne energije v Sloveniji. Poleg lignita je dodaten energetski vir tudi zemeljski plin. V elektrarni delujejo trije bloki, z izgradnjo novega 6. bloka se bo posodobila tehnologija in izboljšala učinkovitost proizvodnje električne energije. Proizvodnja v Šoštanju »daje luč« Sloveniji, Šoštanj  je tako dobil vzdevek »mesto svetlobe«.


Mayerjeva vila izvira iz časa 19. stoletja, zgradila jo je meščanska družina Mayer. Dr. Franc Mayer je bil odvetnik in šoštanjski župan, družbeno aktiven meščan. V pritličju vile je bila njegova odvetniška pisarna in bogata knjižnica. Danes je vila obnovljena v prvotnem slogu, v njej so na ogled štiri stalne razstavne zbirke: soba družine Mayer, kiparska dela Ivana Napotnika, hortikulturna zbirka šoštanjskega vrtnarja Alojza Kojca in del zasebne domoznanske zbirke Zvoneta A. Čebula.


Kajuhov dom sodi med najbolj dovršene med stavbami s konca 19. stoletja v Šoštanju. Fasada je oblikovana v neorenesančnem slogu in je do danes ohranila bogato arhitekturno členitev. Stavba se je sprva imenovala Hotel Avstrija s trgovino, gostilno in kinom. V času med obema vojnama se je preimenovala v Hotel Jugoslavija, po vojni v Kajuhov dom. Med podnajemniki stanovanj je bila tudi družina Destovnik, v kateri se je rodil pesnik Karel Destovnik-Kajuh. V neposredni bližini Kajuhovega doma je Kajuhov park, kip Kajuha je delo kiparja Marjana Keršiča-Belača. Pri vhodu v stavbo je spominska plošča v počastitev ustanovitve Šaleške podružnice Slovenskega planinskega društva leta 1904, ki se je dogodila ravno v Kajuhovem domu.


Železniška postaja je pričela z obratovanjem konec 19. stoletja, ko je po večdesetletnih prizadevanjih stekla železniška proga iz Celja, čez Šoštanj, v Velenje, do Dravograda. Precejšnje zasluge je imel pri tem Mihael Vošnjak, ki se je kot deželni poslanec zavzemal za to prometno povezavo. Izgradnja železniške proge je pripomogla h gospodarskem razvoju Šoštanja, predvsem usnjarske industrije družine Vošnjak. 

V sodelovanju s Portalom sostanj.info